ÁGNES KÁNTOR 2011
Ágnes Kántor je študirala slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Budimpešti. Mlada umetnica živi in ustvarja na Madžarskem in delno v Rimu ter predava na Oddelku za umetnost in umetnostno zgodovino na Univerzi v Szegedu (Madžarska).
Umetnica meni, da so njene slike nekakšen vizualni dnevnik; osredotoča se na odnose med ljudmi in predmeti iz svoje okolice. Pri njenem delu imata pomembno vlogo prikazovanje in raziskovanje prostora, ki ga njene slike naseljujejo. Pri ustvarjanju združuje tradicionalni pristop slikanja na platna z novimi možnostmi prezentacije. Raziskuje različne identitete in si pri tem zastavlja vprašanje: Ali je mogoče popolno iskrenost ali celo nekonstruirano identiteto kot entiteto vzeti iz telesa in s tem posamezniku omogočiti, da pobegne svoji pravi identiteti?
Nosljivo identiteto, projekt, ki je nastal med njeno rezidenco, sta navdihnila zgodovina Maribora in tekstilna industrija, ki je bila tu nekoč tako močno prisotna. Umetnica jo je s pomočjo svojega primarnega medija, tj. slikarstva, vtkala v svojo zgodbo in jo povezala s tradicionalnimi ženskimi vlogami in nalogami, ki veljajo za tradicionalno ženske. S kombiniranjem različnih vidikov je ustvarila oblačila kot umetniške predmete, ki so tako umetničin osebni izraz kot tudi del kolektivne identitete; ''nosljive slike'' v resnični velikosti, ki pogosto več razkrivajo, kot skrivajo, saj razkrivajo tudi tiste dele našega razpoloženja ali naše zavesti, ki se običajno ne odražajo skozi našo podobo, tudi tiste, ki jih poskušamo skriti. Klasično slikarstvo je osnova te osebne in ekspresivne zbirke, zaradi uporabe različnih ravni predstavljanja in zaznavanja pa je to področje vizualizacije in domišljije.
"V Mariboru ustvarjam nosljive slike, ki opisujejo moje dneve v mestu. S svojim delom poskušam opredeliti naravo svojih občutkov, misli in spominov, ki pripadajo Mariboru. Ljudje uporabljajo oblačila kot način izražanja svoje identitete. Tako kot prava oblačila tudi moje nosljive slike odražajo veliko intimnih podrobnosti o nas samih in našem življenju. Običajno so osebni podatki, ki se jih odločimo razkriti drugim, skrbno izbrani. Ne bi na primer nosili majice s podobo, ki nas spominja na najslabšo izkušnjo z dopusta ali kakšen sramoten dogodek. Vendar nas tudi takšni neprimerni, sramotni ali smešni trenutki in stvari opredeljujejo in razkrivajo nekaj o tem, kdo smo. Moje delo poskuša pokazati na to drugo plat; ''oblačila'', ki jih izdelujem, opredeljujejo večino od nas, čeprav jih morda nikoli ne bi želeli ''nositi''.
Besedilo: Maja Pardeilhan
Umetnica meni, da so njene slike nekakšen vizualni dnevnik; osredotoča se na odnose med ljudmi in predmeti iz svoje okolice. Pri njenem delu imata pomembno vlogo prikazovanje in raziskovanje prostora, ki ga njene slike naseljujejo. Pri ustvarjanju združuje tradicionalni pristop slikanja na platna z novimi možnostmi prezentacije. Raziskuje različne identitete in si pri tem zastavlja vprašanje: Ali je mogoče popolno iskrenost ali celo nekonstruirano identiteto kot entiteto vzeti iz telesa in s tem posamezniku omogočiti, da pobegne svoji pravi identiteti?
Nosljivo identiteto, projekt, ki je nastal med njeno rezidenco, sta navdihnila zgodovina Maribora in tekstilna industrija, ki je bila tu nekoč tako močno prisotna. Umetnica jo je s pomočjo svojega primarnega medija, tj. slikarstva, vtkala v svojo zgodbo in jo povezala s tradicionalnimi ženskimi vlogami in nalogami, ki veljajo za tradicionalno ženske. S kombiniranjem različnih vidikov je ustvarila oblačila kot umetniške predmete, ki so tako umetničin osebni izraz kot tudi del kolektivne identitete; ''nosljive slike'' v resnični velikosti, ki pogosto več razkrivajo, kot skrivajo, saj razkrivajo tudi tiste dele našega razpoloženja ali naše zavesti, ki se običajno ne odražajo skozi našo podobo, tudi tiste, ki jih poskušamo skriti. Klasično slikarstvo je osnova te osebne in ekspresivne zbirke, zaradi uporabe različnih ravni predstavljanja in zaznavanja pa je to področje vizualizacije in domišljije.
"V Mariboru ustvarjam nosljive slike, ki opisujejo moje dneve v mestu. S svojim delom poskušam opredeliti naravo svojih občutkov, misli in spominov, ki pripadajo Mariboru. Ljudje uporabljajo oblačila kot način izražanja svoje identitete. Tako kot prava oblačila tudi moje nosljive slike odražajo veliko intimnih podrobnosti o nas samih in našem življenju. Običajno so osebni podatki, ki se jih odločimo razkriti drugim, skrbno izbrani. Ne bi na primer nosili majice s podobo, ki nas spominja na najslabšo izkušnjo z dopusta ali kakšen sramoten dogodek. Vendar nas tudi takšni neprimerni, sramotni ali smešni trenutki in stvari opredeljujejo in razkrivajo nekaj o tem, kdo smo. Moje delo poskuša pokazati na to drugo plat; ''oblačila'', ki jih izdelujem, opredeljujejo večino od nas, čeprav jih morda nikoli ne bi želeli ''nositi''.
Besedilo: Maja Pardeilhan