ELIE MOUHANNA 2021
SobaZaGoste I 3.9.2021
V okviru spektra psiholoških raziskav, je koža pogosto opredeljena kot membrana ali meja, ki omogoča izoblikovanje in zaznavo razlike med notranjostjo (na primer miljejem biološkega telesa) in zunanjostjo (na primer zunanjim svetom, naravo ali drugim telesom), temu ustrezno pa omogoča zaznavo telesa kot celote, kar predstavlja tudi izhodišče tvorbe in zavedanja individualnosti. V nasprotju s tem v okviru antropoloških raziskav tehnologije, to mesto meje in hkrati pogoja možnosti izoblikovanja individualnosti zaseda natanko tehnologija. Tehnologija je v tem primeru razumljena kot človekovo sredstvo pozunanjenja spomina (primer pisave in drugih oblik procesiranja in shranjevanja podatkov) in osvobajanja organov (primer orodij), na ravni vizualnega zaznavanja pa tudi izhodišče za razlikovanje figure in ozadja kot primarnim principom človeškega (vizualnega) zaznavanja. Kaj je v razmerju do kože obleka—nekakšna dodatna plast kože ali orodje za gretje telesa, ki hkrati zakriva in potencialno še poudari individualnost?
V svojem delu se Elie Mouhanna umešča na široko področje tako poimenovane religije tehnologije, ki ne zadeva le dolge zgodovine kultiviranja narave—vključno z naravnim v človeku—, ampak tematiko preoblikovanja ali, bolje, širjenja človeških zmožnosti preko premagovanja njegovih naravnih ali kulturnih danosti. Tehnologija v tem primeru ni le sredstvo tvorbe kulture, tehnična proteza namreč povratno vpliva tudi na izvorno človekovo naravo in kulturo. Medijske tehnologije sicer izraščajo iz kulture, vendar delujejo kot avtonomne entitete, ki transcendirajo to isto človeško kulturo. Ni naključje, da tehnološki in znanstveni razvoj od srednjega veka dalje pogosto poganjajo težnje po približevanju človeka božji omniprezentnosti in nesmrtnosti. Na tej podlagi je mogoče tudi premike v zgodovini povezati s spremembami, ki jih v organizacijo družbenega vnašajo medijske tehnologije, podobno kot trdi ena pomembnih teoretskih referenc Mouhanne—Paul Virilio, ki denimo kulturne spremembe med drugim misli skozi pospeševanje hitrosti zaradi tehnoloških inovacij, predvsem pa konfliktom le-teh z logiko bioloških ritmov in sezonskimi vzorci človeškega.
V razstavi Mouhanna preigrava tri ključna tematska polja, ki jih uokvirja omenjeno področje religije tehnologije. Prvič, vpliv medijskih tehnologij na medčloveško komunikacijo, identiteto in intimnost, na kar med drugim nakazuje tudi umestitev figure očeta (portreta umetnikovega očeta), ki ga osvetljuje svetloba telefonskega ekrana na pročelje fasade Galerije K18. Drugič, sorodnost tehnologije in statusa kože kot membrane, ki ločuje milje biološkega telesa in zunanjosti, hkrati pa umeščanje prakse oblačenja v to relacijo. Tretjič, razmerje in razlika med digitalnim in materialnim. Figura očeta v kombinaciji z naslovitvijo razstave »Hotel sem biti dovolj dober zate« naštete tematike na prvi pogled potisne v izrazito osebno smer, vendar jo je potrebno misliti širše. Figura očeta je namreč lahko bodisi božja figura, ki se ji poskušamo približevati skozi tehnološki razvoj, skozi psihoanalitično optiko je lahko figura, ki strukturira naša osebna razmerja, ali pač simbol države oziroma političnih elit, ki razstavljena dela uokviri z nedavno politično zgodovino Bližnjega Vzhoda in aktualno libanonsko politično in ekonomsko krizo.
Večino galerijskega prostora na razstavi zavzema delo naslovljeno »Telo_ponovnaPodoba: Tehno-Arheologija Intime in Digitalna Transcendenca«, sestavljeno iz izbora arhiva digitalnih podob, ki jih je umetnik zbiral med letoma 2012 in 2014 na najpogosteje rabljeni gejevski spletni strani za zmenke na Bližnjem Vzhodu pred razširitvijo aplikacij na pametnih telefonih. V obdobju, ko so bile digitalne podobe zbrane, so namreč uporabniki—da bi se izognili družbeni diskriminaciji in pravnemu preganjanju—skrivali lastno identiteto, ta ista okoliščina uprizorjenega samo-cenzuriranja pa je, kot pojasni Mouhanna, vzpostavila zanimivo situacijo dvojnosti med samoizbrisom in ponovnim ustvarjanjem v kibernetskem prostoru. Razstavljeno delo torej predstavlja transformacijo umetnikovega osebnega digitalnega arhiva v materialno obliko, a razmerje med digitalnim in materialnim je bolj neposredno nagovorjeno v (izvorno digitalni) seriji risb naslovljeni »Pričevanja sramu«. Na razstavi so sopostavljene digitalne risbe iz serije, ki v nekem smislu nimajo fizične materialnosti in »prevod« ene od risb v materialno obliko. Zelo dolgotrajna aktivnost prenašanja piksla za pikslom v vbode na mrežni površini stare tekstilije, v prvi fazi izpostavi določeni odpor fizičnega materiala: tako vmesnik ekrana, na katerem se izriše digitalna risba, kot tekstilija sicer imata strukturo mreže, vendar so niti tekstilije organsko neenake, kar proizvede razliko, ki se manifestira v risbi. Onstran možnosti ozavestitve odpora in posebnosti fizičnega materiala, je mogoče na dolgotrajni postopek prenašanja digitalne risbe v materialno obliko hkrati pogledati s stališča zaznavanja in kognicije—predvsem tudi zato, ker Mouhanna poskuša preko zelo osebnih tematik in vzgibov nagovarjati univerzalne teme, ki že stoletja zaznamujejo človeško eksistenco. Okvir zaznavanja in kognicije tako odpre širše polje pomena pozunanjenja v fizičnem smislu nematerialnih podatkov, kjer se nakaže vzporednica med digitalnimi podatki in ponotranjeno mislijo ali občutjem. Človekovo pozunanjenje misli in občutij je, kot je denimo izpostavila heglovska in marksistična filozofska tradicija, nedvomno njegovo samoodtujevanje, a šele to samoodtujevanje je predpogoj za tvorbo (samo)zavedanja in komunikacije, torej tudi intersubjektivnih izmenjav. Prevajanje digitalnih risb v materialno obliko je istočasno gesta njihove avratizacije—vpisovanja v konkretni prostor in čas, nekakšno podeljevanje enkratnosti in neponovljivosti, v nekem smislu celo telesne prezence, temu ustrezno pa eliminacija (potencialne) tehnološko podprte nesmrtnosti digitalnih objektov.
Kljub analitičnemu pristopu Mouhanne k relaciji tehnologije in transcendentalnega, razstavljeno prevevajo izrazito osebne tematike, kot je frustracija nad nezmožnostjo komunikacije in tvorbo intimnosti (»To je prostor, kjer človek čaka«), predvsem pa tematika, kako se le-te ponotranjijo in prevedejo v nasilje nad samim seboj. Slednje je denimo bolj neposredno zastopano v instalaciji »mojetelojebilotvoje_kopija(1)«, v kateri umetnik preko reference na svetega Jerneja, svojo kožo transformira v površino, nekakšno zmes oblačila in zemljevida, še bolj očitno pa v brutalnih prizorih iznekaženih teles iz serije »Pričevanja sramu«.
Kaja Kraner
Elie Mouhanna: Hotel sem biti dovolj dober zate.
kurirali: Kaja Kraner, Lucija Smodiš in Miha VipotnikV okviru spektra psiholoških raziskav, je koža pogosto opredeljena kot membrana ali meja, ki omogoča izoblikovanje in zaznavo razlike med notranjostjo (na primer miljejem biološkega telesa) in zunanjostjo (na primer zunanjim svetom, naravo ali drugim telesom), temu ustrezno pa omogoča zaznavo telesa kot celote, kar predstavlja tudi izhodišče tvorbe in zavedanja individualnosti. V nasprotju s tem v okviru antropoloških raziskav tehnologije, to mesto meje in hkrati pogoja možnosti izoblikovanja individualnosti zaseda natanko tehnologija. Tehnologija je v tem primeru razumljena kot človekovo sredstvo pozunanjenja spomina (primer pisave in drugih oblik procesiranja in shranjevanja podatkov) in osvobajanja organov (primer orodij), na ravni vizualnega zaznavanja pa tudi izhodišče za razlikovanje figure in ozadja kot primarnim principom človeškega (vizualnega) zaznavanja. Kaj je v razmerju do kože obleka—nekakšna dodatna plast kože ali orodje za gretje telesa, ki hkrati zakriva in potencialno še poudari individualnost?
V svojem delu se Elie Mouhanna umešča na široko področje tako poimenovane religije tehnologije, ki ne zadeva le dolge zgodovine kultiviranja narave—vključno z naravnim v človeku—, ampak tematiko preoblikovanja ali, bolje, širjenja človeških zmožnosti preko premagovanja njegovih naravnih ali kulturnih danosti. Tehnologija v tem primeru ni le sredstvo tvorbe kulture, tehnična proteza namreč povratno vpliva tudi na izvorno človekovo naravo in kulturo. Medijske tehnologije sicer izraščajo iz kulture, vendar delujejo kot avtonomne entitete, ki transcendirajo to isto človeško kulturo. Ni naključje, da tehnološki in znanstveni razvoj od srednjega veka dalje pogosto poganjajo težnje po približevanju človeka božji omniprezentnosti in nesmrtnosti. Na tej podlagi je mogoče tudi premike v zgodovini povezati s spremembami, ki jih v organizacijo družbenega vnašajo medijske tehnologije, podobno kot trdi ena pomembnih teoretskih referenc Mouhanne—Paul Virilio, ki denimo kulturne spremembe med drugim misli skozi pospeševanje hitrosti zaradi tehnoloških inovacij, predvsem pa konfliktom le-teh z logiko bioloških ritmov in sezonskimi vzorci človeškega.
V razstavi Mouhanna preigrava tri ključna tematska polja, ki jih uokvirja omenjeno področje religije tehnologije. Prvič, vpliv medijskih tehnologij na medčloveško komunikacijo, identiteto in intimnost, na kar med drugim nakazuje tudi umestitev figure očeta (portreta umetnikovega očeta), ki ga osvetljuje svetloba telefonskega ekrana na pročelje fasade Galerije K18. Drugič, sorodnost tehnologije in statusa kože kot membrane, ki ločuje milje biološkega telesa in zunanjosti, hkrati pa umeščanje prakse oblačenja v to relacijo. Tretjič, razmerje in razlika med digitalnim in materialnim. Figura očeta v kombinaciji z naslovitvijo razstave »Hotel sem biti dovolj dober zate« naštete tematike na prvi pogled potisne v izrazito osebno smer, vendar jo je potrebno misliti širše. Figura očeta je namreč lahko bodisi božja figura, ki se ji poskušamo približevati skozi tehnološki razvoj, skozi psihoanalitično optiko je lahko figura, ki strukturira naša osebna razmerja, ali pač simbol države oziroma političnih elit, ki razstavljena dela uokviri z nedavno politično zgodovino Bližnjega Vzhoda in aktualno libanonsko politično in ekonomsko krizo.
Večino galerijskega prostora na razstavi zavzema delo naslovljeno »Telo_ponovnaPodoba: Tehno-Arheologija Intime in Digitalna Transcendenca«, sestavljeno iz izbora arhiva digitalnih podob, ki jih je umetnik zbiral med letoma 2012 in 2014 na najpogosteje rabljeni gejevski spletni strani za zmenke na Bližnjem Vzhodu pred razširitvijo aplikacij na pametnih telefonih. V obdobju, ko so bile digitalne podobe zbrane, so namreč uporabniki—da bi se izognili družbeni diskriminaciji in pravnemu preganjanju—skrivali lastno identiteto, ta ista okoliščina uprizorjenega samo-cenzuriranja pa je, kot pojasni Mouhanna, vzpostavila zanimivo situacijo dvojnosti med samoizbrisom in ponovnim ustvarjanjem v kibernetskem prostoru. Razstavljeno delo torej predstavlja transformacijo umetnikovega osebnega digitalnega arhiva v materialno obliko, a razmerje med digitalnim in materialnim je bolj neposredno nagovorjeno v (izvorno digitalni) seriji risb naslovljeni »Pričevanja sramu«. Na razstavi so sopostavljene digitalne risbe iz serije, ki v nekem smislu nimajo fizične materialnosti in »prevod« ene od risb v materialno obliko. Zelo dolgotrajna aktivnost prenašanja piksla za pikslom v vbode na mrežni površini stare tekstilije, v prvi fazi izpostavi določeni odpor fizičnega materiala: tako vmesnik ekrana, na katerem se izriše digitalna risba, kot tekstilija sicer imata strukturo mreže, vendar so niti tekstilije organsko neenake, kar proizvede razliko, ki se manifestira v risbi. Onstran možnosti ozavestitve odpora in posebnosti fizičnega materiala, je mogoče na dolgotrajni postopek prenašanja digitalne risbe v materialno obliko hkrati pogledati s stališča zaznavanja in kognicije—predvsem tudi zato, ker Mouhanna poskuša preko zelo osebnih tematik in vzgibov nagovarjati univerzalne teme, ki že stoletja zaznamujejo človeško eksistenco. Okvir zaznavanja in kognicije tako odpre širše polje pomena pozunanjenja v fizičnem smislu nematerialnih podatkov, kjer se nakaže vzporednica med digitalnimi podatki in ponotranjeno mislijo ali občutjem. Človekovo pozunanjenje misli in občutij je, kot je denimo izpostavila heglovska in marksistična filozofska tradicija, nedvomno njegovo samoodtujevanje, a šele to samoodtujevanje je predpogoj za tvorbo (samo)zavedanja in komunikacije, torej tudi intersubjektivnih izmenjav. Prevajanje digitalnih risb v materialno obliko je istočasno gesta njihove avratizacije—vpisovanja v konkretni prostor in čas, nekakšno podeljevanje enkratnosti in neponovljivosti, v nekem smislu celo telesne prezence, temu ustrezno pa eliminacija (potencialne) tehnološko podprte nesmrtnosti digitalnih objektov.
Kljub analitičnemu pristopu Mouhanne k relaciji tehnologije in transcendentalnega, razstavljeno prevevajo izrazito osebne tematike, kot je frustracija nad nezmožnostjo komunikacije in tvorbo intimnosti (»To je prostor, kjer človek čaka«), predvsem pa tematika, kako se le-te ponotranjijo in prevedejo v nasilje nad samim seboj. Slednje je denimo bolj neposredno zastopano v instalaciji »mojetelojebilotvoje_kopija(1)«, v kateri umetnik preko reference na svetega Jerneja, svojo kožo transformira v površino, nekakšno zmes oblačila in zemljevida, še bolj očitno pa v brutalnih prizorih iznekaženih teles iz serije »Pričevanja sramu«.
Kaja Kraner
SobaZaGoste I 25.8.2021
Tokrat smo se s Simonom Žlahtičem in Eliejem Mouhanno sprehodile_i po kompleksu bivše tovarne MTT (Mariborske tekstilne tovarne) v Melju. Obiskale_i smo različne predele tovarne in se pogovarjale_i o pomenu, ki ga je predstavljala v lokalnem in mednarodnem kontekstu.
--
Simon Žlahtič, samozaposlen v kulturi, je doštudiral umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Predava umetnostno zgodovino, med drugim na Univerzi za III. življenjsko obdobje in v Galeriji K18. Piše prispevke, članke in druga besedila ter sodeluje pri nastajanju katalogov in publikacij. Kurira različne razstave doma in v tujini. Kot kulturni producent in kurator deluje v Pekarni Magdalenske mreže. Občasno sodeluje pri Mednarodnem filmskem festivalu posvečenemu stop animaciji - StopTrik. Kot izvršni producent sodeluje tudi z gledališko skupino ZIZ. V okviru programa SobaZaGosteMaribor se je udeležil rezidenčne izmenjave za tandeme, kjer je gostoval v okviru galerije za sodobno umetnost v Gradcu.
Interesni Safari
Interesni safari je iskanje stičišča med temo zanimanja gostujočega umetnika in lokalnim okoljem. Trenutni gost rezidenčnega programa SobaZaGosteMaribor Elie Mouhanna se zanima za tkanine in z njim povezano socialno zgodovina. Mariboru, nekoč poznanemu po nazivu jugoslovanski Manchester, je usodo krojila tudi tekstilna industrija. V obdobju med obema vojnama ga je povzdignila v pomembno industrijsko središče, sama panoga pa je pomembno vplivala na strukturo zaposlenih, saj so v njej delale predvsem ženske.Tokrat smo se s Simonom Žlahtičem in Eliejem Mouhanno sprehodile_i po kompleksu bivše tovarne MTT (Mariborske tekstilne tovarne) v Melju. Obiskale_i smo različne predele tovarne in se pogovarjale_i o pomenu, ki ga je predstavljala v lokalnem in mednarodnem kontekstu.
--
Simon Žlahtič, samozaposlen v kulturi, je doštudiral umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Predava umetnostno zgodovino, med drugim na Univerzi za III. življenjsko obdobje in v Galeriji K18. Piše prispevke, članke in druga besedila ter sodeluje pri nastajanju katalogov in publikacij. Kurira različne razstave doma in v tujini. Kot kulturni producent in kurator deluje v Pekarni Magdalenske mreže. Občasno sodeluje pri Mednarodnem filmskem festivalu posvečenemu stop animaciji - StopTrik. Kot izvršni producent sodeluje tudi z gledališko skupino ZIZ. V okviru programa SobaZaGosteMaribor se je udeležil rezidenčne izmenjave za tandeme, kjer je gostoval v okviru galerije za sodobno umetnost v Gradcu.
SobaZaGosteMaribor I 19. 8. 2021
Elie Mouhanna je bil rojen leta 1990, odrasel je v obmorskem mestu Sarba (Jounieh) v Libanonu, trenutno pa živi in deluje v Feytrounu v Libanonu. Leta 2012 je magistriral iz grafičnega oblikovanja na Univerzi USEK, deluje kot multidisciplinarni umetnik, izdelovalec tekstila in pedagog. Na oddelku za modno oblikovanje Libanonske akademije vizualnih umetnosti (ALBA) poučuje pletenje in zgodovino tekstilnih tehnik.
Za Mouhanno je umetnost katarzična ter osebna ali kolektivna potreba, ki izhaja iz občutka nujnosti, določenega s specifičnim kontekstom. Četudi njegova umetniška praksa izvira iz osebnega, osebnih izkušenj in osebnih arhivov, vedno - četudi implicitno - korespondira s kolektivnim. Tekom let so se v njegovi praksi izoblikovala ponavljajoča se področja, ki usmerjajo njegov raziskovalni interes: telo kot materija in figura ter relacija telesa do drugih (živih in neživih) bitij, prostora in časa; raznolike manifestacije jezika kot sredstva interaktivnosti; tehnika, razumljena kot sklop znanja in metod, ki telesom omogočajo delovanje.
Spoznajte rezidenta
Predstavitev dela in prakse aktualnega rezidenta Elija Mouhanne.Elie Mouhanna je bil rojen leta 1990, odrasel je v obmorskem mestu Sarba (Jounieh) v Libanonu, trenutno pa živi in deluje v Feytrounu v Libanonu. Leta 2012 je magistriral iz grafičnega oblikovanja na Univerzi USEK, deluje kot multidisciplinarni umetnik, izdelovalec tekstila in pedagog. Na oddelku za modno oblikovanje Libanonske akademije vizualnih umetnosti (ALBA) poučuje pletenje in zgodovino tekstilnih tehnik.
Za Mouhanno je umetnost katarzična ter osebna ali kolektivna potreba, ki izhaja iz občutka nujnosti, določenega s specifičnim kontekstom. Četudi njegova umetniška praksa izvira iz osebnega, osebnih izkušenj in osebnih arhivov, vedno - četudi implicitno - korespondira s kolektivnim. Tekom let so se v njegovi praksi izoblikovala ponavljajoča se področja, ki usmerjajo njegov raziskovalni interes: telo kot materija in figura ter relacija telesa do drugih (živih in neživih) bitij, prostora in časa; raznolike manifestacije jezika kot sredstva interaktivnosti; tehnika, razumljena kot sklop znanja in metod, ki telesom omogočajo delovanje.
